Minuspet je napisal/a: ↑Hvala vsem za vasa mnenja.
Zgodba ni izmisljena, je moja. Na zalost. Kot sem ze napisala, moz se pogovarjati ne zeli, on pravi, da ga nic ne muci (pa ga velikokrat vprasam, verjemite). Ce clovek ne govori, jaz tezko vem kaj je narobe. So pa tudi ze drugi okoli nas ugotovili, da o cem drugem kot o sluzbi ne zna govoriti. O sluzbi bi pa razglabljal do onemoglosti. Jaz sem njegovo cisto nasprotje. Rada imam ljudi, rada spoznavam nove ljudi, rada sem v druzbi. On je po navadi doma, ker ne zeli z mano. Da bi sama kam šla? Ne vem kdaj nazadnje. On pravi da ali ni denarja, da dela, da ni varstva. Potem clovek obupa in gre sam. Zal.
Najbolj me moti ta zasvojenost s tehnologijo, ki je presla tudi na otroke, seveda. Jaz sem pa potem tista zloba, ki tega ne dovoli, in otroci prav navijajo, da grem od doma, da so sami z ocetom, ker on vse dovoli. Mene to tako boli. Sem mu to tudi povedala, njemu je to smesno. On v tem ne vidi tezave. Jaz pa jo. Ni pripravljen tega spremeniti, enkrat mi je zabrusil, da on tudi potrebuje malo miru. Ampak to je potem lahko tudi cel dan. Vsi otroci pred ekrani, on na telefonu. Niti komunicirajo ne med seboj.
Recimo se en primer. Ko zjutraj vstaneva in skuham kavo, jo spijema tako, da on sedi poleg mene in bulji v telefon. Kosilo je sam. S telefonom. Tako dalec smo prisli :(
in kaj si mislila, ko si dajala noge narazen? da ga boš spremenila? saj razumem, da te je ščemelo spodaj, vendar bi vseeno morala premisliti, kako boš živela s človekom, ki je tvoje čisto nasprotje. Kaj te je takrat privlačilo na njem?
Druga stvar pa je, da mu greš očitno ornk na živce. Lahko bi tudi on pomislil, kaj mu je bilo, da je zapel za neko rezgetajočo kobilo, če pa ima v resnici rad mir.