Joj, ne mi pravit. Soseda v bloku ima pinča. Pa drugače luštkana stvarca za pogledat, pa mi drugače mali psi niso všeč, ta je pa dobermanu podoben. Ampak hej, kako to laja!!! Zdaj sem se že navadila, ampak to dejansko ves čas laja, pa je vedno nekdo doma, nikoli ni pes sam. Nima veze, vseeno laja kar naprej. So ga hoteli navadit, da na ukaz neha, ma ni šans. Kadarkoli nekdo v bloku vrata odpre, kadaroli se lift zažene, kadarkoli pri njih doma nekdo vstane, se usede, nekaj naredi... kadarkoli se pod oknom sliši avto, drug pes, maček, marica, rešilec, poštar, kričanje otrok.... ej, to stalno laja. Še ponoči. Ljudje z bloka so se pred leti zbunili, ampak lastniki so res ene take fejst osebe, se res trudijo, pa preselili so se sem, prej so bili v hiši, ne morejo psa kar oddat nekam. Skratka, navadili smo se vsi. Zadnjič mi je nekaj manjkalo, nekaj ni bilo prav, pa nisem vedela kaj.... pa se spomnim... pes ni lajal. En teden jih ni bilo doma, so bili na dopustu, mi je skoraj manjkal tisti lajež.:))
Na srečo se naš ob cca 21. izklopi, gre na svoje ležišče in potem gremo samo še enkrat lulat in je to to.
Meni nekateri hočejo dopovedati, da je to vse stvar vzgoje ... ni lih moj prvi, ne drugi ne tretji pes, vsem se je dalo dopovedat, da lajajo za brez veze.
Na avtomobile se je nekako že navadil, kateri so naši in od sosedov, nakar je nekdo nabavil nov avto in kaj hujšega. Spet vse od začetka, lajat ne samo na vsak avto, ki je parkiral v bližini, tudi na vsakega, ki je samo peljal mimo in kaj šele, če se je zunaj oglasil človek. Razume pa levo, desno, odpoklic štima, ljudi pusti pri miru, pse tudi, če vidi, da niso za hece, nobenih hujših problemov ni ...