Oprosti, ker bom kruta, ampak nekdo ti mora povedati - če nisi povsem zdrava in boš s čsom postala invalid, je težko, da boš dobila privlačnega, delovno uspešnega ali socialno odprtega moškega. Ne pri tej starosti, ne z tako boleznijo, ne z otroci za seboj. Če so moški pri teh letih samski, so bodisi, ker imajo polno zasedeno življenje, ker so žrebci, ki iščejo in iščejo, moški, ki iščejo nadomestno mamo, ali moški ki so bili poročeni in ne želijo težav.
Namesto, da iščeš moškega, s katerim bi lahko živela in bi te vzdrževal, si začni urejat življenje, da boš ti lažje živela, sploh, če veš, da boš postala nemobilna. Pričakovat, da bodo otroci to počeli zate, je sebično. Oni imajo svoje življenje in si ga morajo ustvarit. Pomagat, ok. Delat namesto tebe pa sorry ne.
Skratka ne išči partnerja, ker ga boš težko našla. Če že iščeš, išči prijatelja ali prijateljico, s katerim oz. katero lahko preživiš čas, se pogovarjaš in izliješ svoje probleme ter poslušaš njihove. Prični si urejat stvari, da ne bo potem težav, če že veš, da boš nemobilna. Poskrbi, da bo pridobitev invalidske potekala brez težav (info, papirji ipd.), prostor si preuredi, da se boš lahko gibala po stanovanju ali poišči stanovanje, kamor boš lahko šla živet, kjer skrbijo za nemobilne ljudi.
Mislim, da je tole še najbolj realen odgovor. Zgoraj ena piše o “superiornosti spola”. Ja, pro dvajsetih, morda tja do tridesetega. Potem je pa konec, drage moje. Pri 45, ko ženska ni več v reproduktivni fazi pa sploh. Če pa navržemo še bolezen,... tudi jaz bi se pridružil zgornjemu mnenju. Išči prijatelja, ki tudi išče podobno. Zavedaj se, da bo to socialno-ekonomsko razmerje, skupno staranje. Kot pravi
@DXY, še najbolje med vdovci tam pri šestdesetih (+/- 5). In zavedaj se, da je tvoja zgodba, zgodba večine. Čeprav ti bodo velepametne monklje goreče trdile, kako so po ločitvi na novo zaživele v idili, je v velikanski večini primerov resnica precej drugačna. Večina jih je šla iz dežja pod kap.