Nesrece se dogajajo. Otrok bi se lahko utopil tudi v prisotnosti starsev. Odgovornost starsev seveda je, da v tej zalostni situaciji otroku nudijo vso potrebno oporo, da se lazje sooci s travmo.
Problema pa ne smemo zamegljevati z nesrecami. Obstajajo neki mejniki v razvojni psihologiji, ki so postavljeni sorazmerno "na zih'r". Recimo eden taksnih modelov je "taborniski":
- otroke od 6 do 10 let se uci ravnanja v situacijah, ki narekujejo skrb zase in druge pripadnike skupine
- otroke od 10 do 14 let se uci ravnanja v situacija, ki narekujejo povecano skrb za druge (npr. nacrtovanja preprecevanja in potreb za primer nesrec, itd.)
- mladostnike od 14 do 21 let se uci organizacijskih vescin (prenasanja znanj na mlajse)
Z zavijanjem v vato, ker se lahko zgodi nesreca v bistvu zgolj povecujemo moznost nesrece. Otroka je treba spraviti na rob njegovih zmoznosti/sposobnosti, da premika svoje meje in ravnati odgovorno v tem pogledu toliko, da se kot odrasli zavedamo tega, da otrok "hodi po robu" in smo ves cas pripravljeni zascititi ga, ce je to zares potrebno.
Otrok, ki se tako nauci meja svojih zmoznosti in prepoznavanja le-teh, ima vec samozaupanja in je bolj odgovoren v svojih vedenjih in ravnanjih. In na taksnega otroka se lahko potem zanesemo (v okviru njegove trenutne razvojne faze).
Ne pozabimo... se ne sto let nazaj je bilo povsem normalno, da so deklice tam okoli 8-ega leta hodile za pestrne. S cimer ne zelim implicirati, da bi moralo biti spet tako, zgolj da je osemletno dekle lahko ze povsem kos tej nalogi. In ce zaradi vzgoje okoli te starosti se ni uspela doseci te ravni zrelosti in odgovornosti, smo kot starsi krepko zavozili. (Seveda velja smiselno enako tudi za decke - pestrno sem uporabil zgolj zaradi njene knjizne upodobitve; Tudi Kekec in Rozle sta v bistvu smrkavca okoli 7 do 10 let.)
BRAVO! Res tak lepo napisano!
Hvala. Gre zgolj za zdravo pamet in ljubezen do bliznjega, v tem primeru otroka.