Izgubila sem perspektivno službo v privat sektorju zaradi materinstva in šla delat v JS. Drugega kot delo za minimalca mi ni uspelo dobit. Možnosti za napredovanja nimam, ves čas (neuspešno) iščem drugo delo znotraj JS. Si ne upam it nazaj privat dokler otroka ne končata 1. trijade OŠ.
Moj problem je, da ne vidim smisla še hodit delat za minimalca, ker gre pol moje plače za varstvo otrok. Mož ima udobno službo z lepo plačo. Če bi naredil kakšno naduro, ki se jih hudo otepa, se nam finančno ne bi poznalo. On vztraja pri tem, da morata oba starša imet službo v smislu kaj če se komu kaj zgodi, pa delovne izkušnje, delovna doba... Jaz na to pravim, da se za minimalca vedno kaj najde, v smislu delovnih izkušenj pa tukaj itak nimam kaj več za pridobit. Ajde, delovna doba...
Če te daje občutek, da opravljaš neko nesmiselno delo, potem si zlahka predstavljm tvojo dilemo. Če le obstaja moznost, ga obesi na klin.
Glede financ je stvar lahko delikatna. Nekako idealno bi bilo za slovenske razmere, če bi on lahko zasluzil dovolj za štiričlansko druzino nekje okoli dva in pol tisočaka, raje kak evro več, nikakor pa manj kakor dva tisočaka.
Na ta način bi se dalo poskrbeti za tvoje “pkojninsko zavatovanje” v obliki nakupa un če nalozbenega zlata na tromesečje. Gledano na 40 let to pomeni „pokojninski sklad“ 160-ih unč zlata, kar omogoča vsaj 25 let udobne starosti, hkrati pa omogoča tudi maneverski prostor za premostitev morebitnih likvidnostnih tezav, če se vmes kaj zalomi.
Delovne izkušnje pa lahko nabiraš tudi drugače v mnogih poklicih. Od prostovoljstva, hobijev, dopolnilnega dela, ipd. Bistveno je, da ves čas vzdrzuješ psihofizično kondicijo in se poklicno na različne načine ohranjaš konkurenčno.
Bistveno je tudi, da ohraniš socialne stike in ves čas gradiš socialno omrezje. Morda vmes vskočiš v kako podjetje ob kaki krizi z bolniškami, ipd. in tako ustvarjaš dober glas in si odpiraš vrata za v prihodnje, ko se ti morda spet zahoče poklicne poti.
Seveda pa bo treba vse to doreči s tvojim soprogom, mu predstaviti, kaj bo on in kaj bosta otroka imela od tega, ter najti nek kompromis. In ne pozabi: sreča je na strani pogumnih.