Zanima me vaše mnenje o slednjem problemu. Sem študentka, navzven živim popolno življenje, imam svoje stanovanje, lepe ocene in verjetno pred seboj lepo kariero, sem delovna, rada kuham, sem samostojna, zaljubljena v modo, interijer, šport, kulinariko in vse lepe stvari v življenju. Nočem se nikakor poveličevati, vendar mi tudi okolica daje priznanje, da sem simpatična, imam dober stil in fit postavo, hvale vredno družino, smo v dobrem odnosu in zelo veliko si lahko privoščimo, saj nam gre posel zelo dobro, ob tem pa tudi sama že delam ipd. Lahko bi rekli, da živim zelo lepo življenje, počutim se priviligirano in ob enem hvaležno za vse kar imam, vendar se ob svojem perfekcionizmu in velikih pričakovanjih izgubljam v anksioznosti in sem večkrat celo depresivna, česar pa ljudem ne pokažem. Obupno si želim fanta, prijateljev, pa imam grozno nesrečo, stara družba me je zaradi nevoščljivosti zapustila, nimam pravih prijateljev, ne fanta, ki pa si ga res želim. Samo sanjarim, zame je družina ideal, rada bi se poročila po študiju, z nekom, ki ga ljubim, ki je dober človek in se ujameva, problem pa je, da se ne socializiram dovolj, vendar kako, kje naj spoznam nekoga, študentski žuri in pijančevanje pač niso zame, tako večino časa preživim sama, v zlati kletki, z vsemi privilegiji, vendar osamljena, saj mi manjka ljubezni in bližine. Potem se začnejo mračne misli, primerjam se z drugimi, postajam zagrenjena, nikakor pa se nočem spustiti na malo nižji nivo, da bi mogoče kdaj pa kdaj vzela plastični kozarec piva in uživala na študentskem žuru, to vključitev v družbo sem že poskusila, želela sem se prilagoditi družbi, postati preprosta oseba, pa ne gre, počutim se skoraj umazano na tak način, saj imam drugačne vrednote, niti se ne znajdem z idejo kratkih, nepomembnih zvez, preprosto ne vem, kaj naj, mi je usojeno življenje samote in nesreče, če se pač ne morem prilagoditi okolici?
Ko boš nehala iskat probleme tam kjer jih ni bo vse kul.