Priznam, ne razumemo se najbolje doma. Že od nekdaj je kreganje z brati in sestrama. Neko zaničevanje, žaljenje. Ko je kaj narobe hitro tožijo žlahti, kaj je narobe. Pridejo k nam in težijo. Staršem vedno težijo glede denarja, koliko zaslužijo, kam so ga dali, koliko jim je še ostalo. Starši jih še vedno vzdržavajo, kupujejo hrano in tako naprej. Glede na to, da so že vsi čez 25. Potem, ko se nabavi hrano, očitajo kdo koliko poje in tako naprej. Men je muka biti doma, ker študiram v Mariboru sem večinoma časa tam. Sedaj sem žal doma. Ne rada se družim z njimi, vedno se umaknem, ko smo nakupu, ker je vedno enaka zgodba. Se meni, ko zraven študiram in delam preko študenta in si vse plačujem sama, me vedno sprašujejo koliko zaslužiš, koliko imaš še denarja, zakaj si kupuješ to in to. Komaj čakam, da bo konec karantene, da si spočijem glavo. In potem sem jaz vedno tisti čudak pri hiši. Res, da nas je 5 ampak smo si res neverjetno različni med karakterji.
↧