Živjo,
Imava dojenčico, ki bo kmalu dopolnila 1. leto in imava dilemo glede praznovanja. Jaz se vse bolj nagibam na to, da bi mi sami praznovali kot družina, bi šli na izlet oz. počeli tisto v čemur bi vsi uživali. Ne bi pa izrecno organizirala praznovanja, ampak bi kdor bi hotel prišel en dan na obisk. In tako bi praznovala tudi vse nadaljne rojstne dni, dokler hčerka ne bi sama izrazila željo, da želi praznovati s svojimi prijatelji.
Fora je v tem, da smo v rednem kontaktu le z mojo sestro in njeno družino ter moževi starši. Če pa bi praznovali tako, da povabimo starše, brate, sestre, bi nas bilo res veliko in živimo v najemniškem stanovanju, kjer ni prostora na pretek. Poleg vsega mi je popolnoma mimo, da bi vabili brate in sestre, s katerimi smo se v celem letu mogoče dvakrat videli in nimamo nekega odnosa, in bi se le za voljo rojstnega dneva delali lepe, kako se dobro razumemo. Prav tako pa naju z možem moti odnos svaka in njegove žene ter njunih otrok, ker enostavno preveč silijo v hčerko in potem vedno joče, ko je v njihovi bližini, saj jo bombandirajo z vseh strani in temu bi se za rojstni dan rada izognila. Naj hčerka uživa v svojem rojstnem dnevu, ne da joče. Je mož tudi rekel bratu, da naj bodo manj vsiljivi, ker hčerki to enostavno ne sede, pa ni priletelo prav na plodna tla.
Zanima me vaše mnenje o takšnem praznovanju, kako vi praznujete?
Bojim se, da bodo nato prišle zamere, zakaj ne praznujemo, ker preostali vsi praznujejo na veliko (kar zgleda precej klavrno, ker se niti nimamo kaj veliko za pogovarjati). Meni so osebno ta praznovanja naporna in komaj čakam, da so mimo. Oba z možem sva svoje rojstne dneve praznovala le s svojo družino, torej starši, bratje in sestri pa stari starši, stricev in tet niso vabili. Sedaj pa je takšna moda, da moraš povabiti širše sorodstvo, zakaj...
Imava dojenčico, ki bo kmalu dopolnila 1. leto in imava dilemo glede praznovanja. Jaz se vse bolj nagibam na to, da bi mi sami praznovali kot družina, bi šli na izlet oz. počeli tisto v čemur bi vsi uživali. Ne bi pa izrecno organizirala praznovanja, ampak bi kdor bi hotel prišel en dan na obisk. In tako bi praznovala tudi vse nadaljne rojstne dni, dokler hčerka ne bi sama izrazila željo, da želi praznovati s svojimi prijatelji.
Fora je v tem, da smo v rednem kontaktu le z mojo sestro in njeno družino ter moževi starši. Če pa bi praznovali tako, da povabimo starše, brate, sestre, bi nas bilo res veliko in živimo v najemniškem stanovanju, kjer ni prostora na pretek. Poleg vsega mi je popolnoma mimo, da bi vabili brate in sestre, s katerimi smo se v celem letu mogoče dvakrat videli in nimamo nekega odnosa, in bi se le za voljo rojstnega dneva delali lepe, kako se dobro razumemo. Prav tako pa naju z možem moti odnos svaka in njegove žene ter njunih otrok, ker enostavno preveč silijo v hčerko in potem vedno joče, ko je v njihovi bližini, saj jo bombandirajo z vseh strani in temu bi se za rojstni dan rada izognila. Naj hčerka uživa v svojem rojstnem dnevu, ne da joče. Je mož tudi rekel bratu, da naj bodo manj vsiljivi, ker hčerki to enostavno ne sede, pa ni priletelo prav na plodna tla.
Zanima me vaše mnenje o takšnem praznovanju, kako vi praznujete?
Bojim se, da bodo nato prišle zamere, zakaj ne praznujemo, ker preostali vsi praznujejo na veliko (kar zgleda precej klavrno, ker se niti nimamo kaj veliko za pogovarjati). Meni so osebno ta praznovanja naporna in komaj čakam, da so mimo. Oba z možem sva svoje rojstne dneve praznovala le s svojo družino, torej starši, bratje in sestri pa stari starši, stricev in tet niso vabili. Sedaj pa je takšna moda, da moraš povabiti širše sorodstvo, zakaj...