Gre za generacije neizpolnjenih žensk, danes starih od 70-85 let, ki so se rodile tik pred ali med drugo svetovno vojno in katerih večina ni imela najbolj prijaznega obdobja.
Ker niso bile potešene čustveno, niso bile deležne potrditev in priznanj in kasneje niso poiskale strokovne pomoči ali zmogle same predelati travm ali zamer, so danes nezadovoljne, zamerljive, kritične, čustveno hladne ali povsem neuravnovešene, na vso moč iščejo pozornost - ob vsem tem pa sadomazohistično igrajo žrtev.
Moja mama je taka, povsem neuravnovešena, v otroštvu ni bila deležna topline in ljubezni in četudi je kasneje ustvarila družino ter bila poročena z ljubečim človekom, ki ji je vedno poskušal nuditi čimveč, nikoli ni bila zadovoljna. Nikoli ni znala pohvaliti lastnih otrok (ali vnukov), nikoli nam ni dala pohvale ali priznanj, nikoli nas ni sprejela take, kot smo.
Ne zna se pogovarjati temveč takoj plane v jok, menda hudo bolna čustveno izsiljuje dokler je zavestno ne odrežemo, tedaj čudežno ozdravi.
Torej, z mojo mamo sem na kratko, ker tako najbolje funkcionira. Nimam je rada, jo spoštujem kot vsakega človeka. Je pač moja mama, ki je poskrbela za moje nujne fizične potrebe, psihično mi ni nudila ničesar.
Na srečo sem dovolj trdna, da sem znala prekiniti z nezdravim vzorcem, brala sem knjige, hodila na delavnice in moj odnos z mojima otroka danes je popolnoma drugačen kot mamin odnos do mene. mama je bila vendarle odrasla, ko je rodila mene in moja sorojenca, morala bi se potruditi, pa se ni hotela.
Razumem, da se ni znala, ker pa je bila v pedagoških vodah, bi se morala potruditi.
Ker niso bile potešene čustveno, niso bile deležne potrditev in priznanj in kasneje niso poiskale strokovne pomoči ali zmogle same predelati travm ali zamer, so danes nezadovoljne, zamerljive, kritične, čustveno hladne ali povsem neuravnovešene, na vso moč iščejo pozornost - ob vsem tem pa sadomazohistično igrajo žrtev.
Moja mama je taka, povsem neuravnovešena, v otroštvu ni bila deležna topline in ljubezni in četudi je kasneje ustvarila družino ter bila poročena z ljubečim človekom, ki ji je vedno poskušal nuditi čimveč, nikoli ni bila zadovoljna. Nikoli ni znala pohvaliti lastnih otrok (ali vnukov), nikoli nam ni dala pohvale ali priznanj, nikoli nas ni sprejela take, kot smo.
Ne zna se pogovarjati temveč takoj plane v jok, menda hudo bolna čustveno izsiljuje dokler je zavestno ne odrežemo, tedaj čudežno ozdravi.
Torej, z mojo mamo sem na kratko, ker tako najbolje funkcionira. Nimam je rada, jo spoštujem kot vsakega človeka. Je pač moja mama, ki je poskrbela za moje nujne fizične potrebe, psihično mi ni nudila ničesar.
Na srečo sem dovolj trdna, da sem znala prekiniti z nezdravim vzorcem, brala sem knjige, hodila na delavnice in moj odnos z mojima otroka danes je popolnoma drugačen kot mamin odnos do mene. mama je bila vendarle odrasla, ko je rodila mene in moja sorojenca, morala bi se potruditi, pa se ni hotela.
Razumem, da se ni znala, ker pa je bila v pedagoških vodah, bi se morala potruditi.